Stvarna služnost je pravica lastnika gospodujočega zemljišča za njegove potrebe:

●  izvrševati določena dejanja na služečem zemljišču = pozitivna stvarna služnost;

●  zahtevati od lastnika služečega zemljišča opustitev določenih ravnanj, ki bi jih sicer smel izvrševati = negativna stvarna služnost.

Stvarna služnost ne more obvezovati k dejanjem. Lahko je ustanovljena le za določen čas ali samo za določen letni čas.

Stvarno služnost lahko kot obremenitev nepremičnine ustanovi tudi stvarnopravni upravičenec, ki ni lastnik (užitkar, imetnik stavbne pravice). V teh primerih je trajanje stvarne služnosti omejeno na čas trajanja stvarnopravnega upravičenja obremenitelja.

Pravni temelj za nastanek stvarne služnosti je lahko:

(1)     zakon = priposestvovanje:

1)        priposestvovanje na podlagi dobre vere = 10 let, če priposestvovalec ves ta čas izvršuje služnost v prepričanju, da ima za to pravni naslov;

2)        priposestvovanje brez pravnega naslova = 20 let. Služnosti ni možno pridobiti, če poteka izvrševanje v nasprotju z dobro vero in poštenjem, na skrivaj ali z zlorabo zaupanja.

Ni možno priposestvovati negativne služnosti. Npr. prepoved postavitve objekta nad določeno višino ne more nastati zaradi dejstva, da določen čas na zemljišču stoji objekt, ki ne dosega določene višine.

Priposestvovanje služnosti ne sme biti v škodo osebi, ki je v dobri veri in zaupanju v javne knjige pridobila pravico, preden je bila priposestvovana služnost vpisana v javno knjigo.

(2)     odločba državnega organa – nastanek služnosti povzroči:

1)        pravnomočna sodna odločba (npr. nujna pot); ali

2)        dokončna upravna odločba (npr. odločba upravnega organa v komasacijskem ali drugem postopku urejanja prostora, kjer obstaja zakonska podlaga za odločanje o nastanku služnosti).

(3)     pravni posel – potrebna sta 2 posla:

1)        zavezovalni posel = inominatna pogodba obligacijskega prava, iz katere izhaja zaveza lastnika služečega zemljišča, da dovoli obremenitev svojega zemljišča s stvarno služnostjo določene vsebine. Vsebina služnosti mora biti dovolj določna, da je možno ugotoviti vsebino pravice in izvršiti zemljiškoknjižni vpis.

2)        razpolagalni posel = vpis v zemljiško knjigo na podlagi zemljiškoknjižnega dovolila.

Izvrševanje služnosti – velja pravilo servitus civiliter utendum est = služnost je treba izvrševati na način, ki najmanj obremenjuje služečo nepremičnino.

Prenehanje služnosti – služnost lahko preneha na 3 načine:

(1)     pravni posel;

(2)     odločba državnega organa – lastnik služeče stvari lahko zahteva odločbo sodišča, naj stvarna služnost preneha, če:

1)        postane nekoristna za uporabo gospodujočega zemljišča; ali

2)        se bistveno spremenijo okoliščine, v katerih je bila ustanovljena:

(3)     zakon:

1)        upor izvrševanju – lastnik služečega zemljišča se upre izvrševanju in lastnik gospodu-jočega zemljišča služnosti 3 leta zapored ne izvršuje;

2)        neizvrševanje v času, potrebnem za priposestvovanje;

3)        uničenje gospodujočega ali služečega zemljišča;

4)        združitev lastnikov gospodujočega in služečega zemljišča v eni osebi – če kasneje pride spet do različnih lastnikov, služnost oživi, če v vmesnem času ni bila izbrisana. Za izbris zadošča pisna izjava volje lastnika, ki vsebuje zemljiškoknjižno dovolilo.

Delitev gospodujočega zemljišča – stvarna služnost ostane v prid vsem delom.

Delitev služečega zemljišča – stvarna služnost ostane le na delih, na katerih se je izvrševala.

Neprava stvarna služnostna pravica

Neprava stvarna služnost je stvarna služnost, ki se ustanovi samo v korist določene osebe. Npr. lastnik služečega zemljišča ustanovi služnost poti ali vožnje samo v korist svojega trenutnega soseda (in ne v korist vsakokratnega lastnika določene nepremičnine).

(Visited 2,722 times)

Komentiraj