Posest je fenomen stvarnega prava, ker je njena pravna narava posebna, saj gre za kategorijo, ki izhaja iz določenega dejanskega stanja in ne priznava pravice. Na posest so vezane določene pomembne pravice (npr. lastnina na premičninah se izraža preko posesti = publicitetni učinek).

Posestna pravica ni isto kot lastninska pravica. Lastninsko pravico pridobimo na nepremičninah šele z vpisom v zemljiško knjigo (izjema je izvenknjižno priposestvovanje).

V zgodovini stvarnega prava poznamo dva teoretična pristopa k ureditvi posesti:

(1)     subjektivna (rimskopravna) koncepcija – posest tvorita dva elementa:

1)        dejanska oblast nad stvarjo (corpus);

2)        volja posedovati (animus) kot lastnik.

Po subjektivni koncepciji je najemnik nepremičnine le imetnik (detentor), ker izvaja dejansko oblast nad stvarjo brez volje posedovati kot lastnik. Najemodajalec sicer ima voljo posedovati kot lastnik, vendar nima stvari v dejanski oblasti – kdo je posestnik?

(2)     objektivna (nemška) koncepcija – posest je dejanska oblast nad stvarjo. Prvi je uvedel objektivno koncepcijo nemški BGB. Po njej je najemnik nepremičnine posestnik.

Subjektivna koncepcija je zaradi naraščanja najemnih razmerij postajala čedalje bolj nezadovoljiva. ODZ je vztrajal pri subjektivni koncepciji, vendar je opustil omejenost posesti na stvar in omogočil, da je predmet posesti tako stvar kot pravica. Po tej teoriji je najemnik posestnik pravice uporabljati stvar, kar je nadomestilo voljo posedovati kot lastnik.

Nemški civilni zakonik (BGB, 1900) je kot prvi predpis uvedel objektivno koncepcijo posesti – posest je dejanska oblast nad stvarjo. Po njej je najemnik posestnik ne glede na pravni temelj, ker izvršuje dejansko oblast nad stvarjo.

Pri nas smo do leta 1980 uporabljali subjektivno koncepcijo. V tem letu je bil izdan Zakon o temeljnih lastninskih razmerjih (ZTLR), ki je prevzel objektivno koncepcijo.

Tudi Stvarnopravni zakonik temelji na objektivni koncepciji.

Neposredna in posredna posest

Neposredna posest je dejanska oblast nad stvarjo. Neposredni posestnik je tisti, ki izvršuje neposredno oblast nad stvarjo. Neposredna posest se izgubi, če neposredni posestnik preneha izvrševati oblast nad stvarjo.

Posredna posest je izvrševanje dejanske oblasti nad stvarjo prek drugega, ki ima neposredno posest na podlagi kakršnegakoli pravnega temelja. Primer: najemnik je neposredni posestnik, najemodajalec pa posredni posestnik, ker je s pravnim poslom dejansko oblast prenesel na drugo osebo, ki jo je sam izbral. Pravna vez med posredno in neposredno posestjo  se imenuje posestno posredovalno razmerje – to je lahko:

● stvarna pravica na tuji stvari (užitek, zastavna pravica); in

● obligacijsko razmerje (najem, podjemna pogodba).

Če je stvar ukradena, je tat neposredni posestnik, lastnik pa ni posredni posestnik, ker ni posestno posredovalnega razmerja. Neposredna posest je pogoj za posredno.

Izguba neposredne posesti ima za posledico izgubo posredne posesti, razen če neposredni posestnik postane posredni. Npr. lastnik, ki živi v stanovanju, odda stanovanje v najem.

Objektivna koncepcija šteje tako posrednega kot neposrednega posestnika za posestnika in obema nudi pravno varstvo. Vendar publicitetno funkcijo izvršuje le neposredni posestnik.

Lastniška in nelastniška posest

Gre za pomembno novost, ki jo je uvedel Stvarnopravni zakonik. ZTLR je poznal zakonito in dobroverno posest:

  • zakonita posest = posest, ki temelji na pravnem temelju, ki je podlaga za pridobitev lastninske pravice. Po tej opredelitvi dobroverni kupec ukradene stvari ne more postati njen lastnik.
  • dobroverna posest – posestnik stvar poseduje in izhaja iz prepričanja, da je lastnik stvari. Če bi moral in mogel vedeti, da ni lastnik, potem ni dobroverni posestnik.

Najemnik po ZTLR ni bil niti zakoniti niti dobroverni posestnik. Za priposestvovanje pa se je zahtevala zakonita in dobroverna posest. Tega ni več!

Posest je lastniška, če posestnik izvršuje posest, kot da bi bila stvar njegova.

Posest je nelastniška, če posestnik:

  1. ima stvar v posesti brez volje jo imeti za svojo in
  2. priznava višjo pravno oblast posrednega posestnika.

Dobroverni kupec ukradene stvari je lastniški posestnik. Najemnik pa je nelastniški posestnik.

Dobroverna in nedobroverna posest

Dobroverni posestnik je vsak posestnik, ki svojo posest izvršuje na podlagi pravnega naslova, ki zagotavlja upravičenost posedovanja. Najemnik je dobroverni posestnik.

Nedobroverni posestnik je vsak posestnik, ki je vedel ali bi mogel vedeti, da ni upravičen do posesti. Tat je nedobroverni posestnik.

Za priposestvovanje se zahteva dobroverna lastniška posest.

Soposest in deljena posest

Ponavadi nad stvarjo izvršuje dejansko oblast en posestnik. Vendar je možno, da je posestnikov več – v tem primeru je to:

  • soposest = več oseb izvršuje posest tako, da posedujejo stvar skupaj (hkrati ali zapore-doma izvršujejo dejansko oblast nad stvarjo, npr. stopnišče v bloku, sef z dvema ključema)
  • deljena posest = vsaka izmed večih oseb izključno poseduje točno določen del stvari. V praksi se deljena posest pojavlja predvsem na zemljiščih. Lahko je:
  • neposredna deljena posest – npr. več vrtičkarjev najame zemljo od kmeta. Kmet je posredni posestnik, vrtičkarji pa so delni neposredni posestniki.
  • posredna deljena posest – npr. en vrtičkar najame zemljo od večih kmetov. Kmetje so posredni delni posestniki, vrtičkar pa je neposredni posestnik.
(Visited 953 times)

Komentiraj