Služnosti, ustanovljene v javno korist so po svoji vsebini neprave stvarne služnosti. Ustanovijo se na podlagi 110. člena Zakona o urejanju prostora – ZUreP-1 z odločbo upravnega organa. ZUreP-1 v tem pogledu ureja posamezne posege v lastninsko pravico lastnika nepremičnine zaradi doseganja določene javne koristi. Posegi v lastninsko pravico so v skladu z 92. členom naslednji: razlastitev, obremenitev nepremičnine z začasno ali trajno služnostjo, omejitev z ustanovitvijo pravice začasne uporabe nepremičnine. ZUreP-1 ureja predvsem postopkovna vprašanja in malo ali skoraj nič ne pove o pravni naravi in vsebini služnosti v javno korist. Ustanovitev take služnosti lahko predvidevajo tudi posebni zakoni, to so predvsem tisti, ki urejajo posamezno vrsto infrastrukture. Vsebina služnosti v javno korist je lahko katerakoli vsebina, ki pride v poštev za stvarno služnost po splošnih pravilih stvarnega prava. Pomembno je le, da vsebina pomeni utesnjevanje lastnika služeče nepremičnine, bodisi z rabo služnostnega upravičenca bodisi z dolžnostjo opuščanja sicer dovoljenih ravnanj.

V zvezi s služnostjo v javno korist se zastavlja vprašanje ali ima naravo stvarne ali osebne služnosti. Po mnenju naše pravne teorije vsebina služnosti govori v prid stvarne služnosti. Dejstvo je, da vsebine služnosti v javno korist ni mogoče razbrati že na podlagi navedbe vrste služnosti, kot je to mogoče pri užitku, rabi ali stanovanju. Iz tega razloga mora biti tudi vsebina služnosti v javno korist natančno opisana. Od pravih stvarnih služnosti se služnost v javno korist razlikuje po tem, da ni ustanovljena v korist določene nepremičnine, ampak zaradi namena doseganja neke javne koristi. Ker abstrakten pojem javne koristi nima pravne sposobnosti, se služnost v javno korist personificira v osebi, ki opravlja dejavnost, katere sestavni del je javna korist. Zato se služnost v javno korist ustanavlja v korist določene osebe, to je nosilca določene infrastrukturne dejavnosti. Ta značilnost pa kaže po drugi strani na podobnost z osebnimi služnostmi. Doslej je teorija zastopala naslednje stališče (Juhart): »Ker zemljiškoknjižni predpisi ne dovoljujejo vpis služnosti v korist vsakokratnega obratovalca oziroma nosilca določene dejavnosti, se lahko služnost v javno korist glasi samo na določeno osebo. Zato pa je potrebno dopustiti prenos služnosti v javno korist na drugega obratovalca omrežja javne infrastrukture, če se zamenja subjekt obratovanja. Takšen prenos se opravi s pravnim poslom med starim in novim obratovalcem, ki mora vsebovati zemljiškoknjižno dovolilo, s katerim se dovoljuje sprememba subjekta služnosti. Sodelovanje lastnika nepremičnine pri prenosu ni potrebno, saj je njegov pravni interes varovan s splošnim pravilom, da lahko zahteva prenehanje služnosti v javno korist po 113. členu ZUreP-1, če ta ni več nujno potrebna za izvedbo namena, zaradi katerega je bila ustanovljena. Zaradi teh lastnosti je služnost v javno korist še najbolj podobna nepravi stvarni služnosti, ki združuje elemente stvarne in osebne služnosti.« Glede na nekatere kasnejše zakonodajne posege, mislimo zlasti na Zakon o elektronskih komunikacijah (obširneje o tem razpravljamo v nadaljevanju), se tudi zakonske ureditve zaradi potreb izvajanja gospodarskih javnih služb, vse bolj približujejo gornjemu stališču. Še več, nakazane so celo možnosti, da se služnost v javno korist ne bi personificirala v določeni osebi (zlasti pravni osebi), ampak bi se vpisovala v korist vsakokratnega operaterja javne gospodarske infrastruktire.

Služnost v javno korist praviloma ni trajna, ampak obstaja toliko časa dokler je potrebna za doseganje javne koristi. Ker tega časa ni mogoče predvideti, se ustanavlja za nedoločen čas, lahko pa preneha, ko ni več nujno potrebna. Služnost v javno korist kot jo določa ZUreP-1 se ustanavlja prisilno, če ni mogoča pravnoposlovna ureditev. Lastniku služeče nepremičnine je potrebno najprej ponuditi sklenitev pogodbe, to je namreč procesna predpostavka za začetek postopka prisilne ustanovitve služnosti.

Postopek odločanja o ustanovitvi služnosti v javno korist je posebna oblika razlastitvenega postopka. Odločanje o upravičenosti je preneseno na upravne organe. Za postopek se uporabljajo določbe, ki veljajo za odvzem lastninske pravice. Obremenitev služeče nepremičnine mora biti najmanjša možna obremenitev glede na namen, ki je podlaga za ustanovitev služnosti. Služnost v javno korist je odplačna služnost, lastniku služeče nepremičnine pripada nadomestilo (odškodnina). Nadomestilo se določi sporazumno, če to ni mogoče, ga določi sodišče. Določi se na podlagi zmanjšane vrednosti nepremičnine. Pri tem je potrebno upoštevati zmanjšano možnost uporabe, zmanjšano možnost pridobivanja plodov in nižjo tržno vrednost nepremičnine. Nadomestilo se lahko določi kot enkratno plačilo ali v obliki ponavljajočih se periodičnih plačil. Pri posameznih zneskih plačil gre za obligacijske terjatve. Vse stroške, povezane z izvrševanjem služnosti nosi njen upravičenec.

dr. Renato Vrenčur, Pravna fakulteta Maribor

(Visited 1,331 times)

Komentiraj