Izključitvena tožba je poseben institut prava etažne lastnine, ki zaradi preprečevanja nezdravih sosedskih odnosov med etažnimi lastniki pomeni zelo močan poseg v lastnino. Izključitvena tožba je pravica in možnost etažnih lastnikov, da se uprejo ravnanjem posameznika, ki onemogoča normalno delovanje etažne skupnosti z ravnanji, kot so:
- neprimerna raba posameznih in skupnih delov;
- neplačevanje bremen, ki izvirajo iz skupnih delov, itd.
Temeljni materialni pogoj za vložitev izključitvene tožbe je ravnanje etažnega lastnika, ki grobo krši temeljna pravila sosedskega sožitja tako, da postane skupnost z njim nevzdržna. Pogoj ima naravo pravnega standarda, ki ga bo moralo vsebinsko konkretizirati praksa.
Če v etažni skupnosti nastopi stanje nevzdržnosti, o postopku z izključitveno tožbo odločajo preostali etažni lastniki z glasovanjem po večini solastniških deležev. Potek postopka:
- opomin kršilca – etažni lastniki morajo najprej sprejeti sklep, da se kršilca opomni;
- vložitev izključitvene tožbe – do nje pride, če kršilec kljub opominu nadaljuje s svojim ravnanjem. Izključitvena tožba se glasi na izključitev etažnega lastnika in prodajo njegovega posameznega dela.
